Tako je z vsemi name. Lani sem vam pripovedoval o Jacqueline d’Halluin, ki je 24. avgusta poletela Bogu naproti. Letos je odletel moj brat Bernard. Leto in pol je bil starejši od mene. Živel je južno od Pariza. Zelo rad sem ga šel obiskat, ko sem mogel, žal ne prav pogosto. Laurence, njegova hčerka, ki jo imam tako zelo rad, nama je takrat skuhala (vedno ostrige in jagenjčjo kračo). Ko sva bila z Bernardom mlada, sva si bila zelo blizu. Spala sva v isti sobi in vse mogoče neumnosti sva počela skupaj. Kasneje, v Marcoussisu, kjer je Bernard živel, sva se smejala stvarem, ki sva jih ušpičila kot otroka. To nama je dobro delo. Bilo je kot nekakšno razumevanje med nama. Ko mi je bilo 13 let sem odšel na Kraljevsko mornarsko akademijo v Anglijo. Potem se najini poti nista več pogosto prekrižali, a ko sva se vendarle srečala, je bilo vsakič čudovito. Njegov odhod se me je globoko dotaknil. Zgubil sem brata, ki je bil tudi prijatelj. Hvala vsem, ki ste mi izrazili svoje sočutje ob njegovi smrti.

To je krog življenja: naravnani smo, da rastemo, a tudi da oslabimo in potem umremo.

A obstaja tudi razvoj človeštva in vesolja – to je nekaj, česar lastovke nimajo! Njihova vrsta se v resnici ne razvija kaj dosti. Prvi možje in žene, ki so se, kot vse kaže, pred milijoni let rodili v Afriki, so se razširili po zemlji in oblikovali skupine, plemena in ljudstva, vsaka s svojo kulturo in svojimi izročili. Prišlo je do konfliktov znotraj plemen in med plemeni. Prišlo je do umorov in vojn. Ta človeška bitja, ti možje in žene, so napredovali, odkrili so mnogo stvari. Rasli so v vedenju, včasih tudi v modrosti. Nikakor niso vzdržali v zamejenem svetu. V človeškem srcu in v človeškem razumu je hrepenenje po tem, da bi se odprli v neskončno: v horizontalni, a tudi v vertikalni svet. Iskanje smisla, izvora in namena življenja. Da, prišlo je do tega izjemnega razvoja človeštva skozi milijone in milijone let, človeštvo je raslo v zrelosti, včasih je v razvoju zdrknilo strašno nazaj. Vsaka generacija je odkrila kaj novega. Ta evolucija je bila čudovita in globoka, a tudi boleča. Orožje izdelano iz lesa se je spremenilo v atomsko orožje današnjih dni.

Odnos med človeškimi bitji se je spreminjal, zorel, se približal večji odprtosti in nežnosti, medsebojnemu sprejemanju in vendar istočasno lahko vidimo nove oblike sovraštva in nasilja. Vezi, ki so nekoč povezovale ljudi v edinost, so oslabele zaradi želje po osebni in individualni svobodi. Razvoj je obenem lep in boleč.

Tudi Barka se spreminja. Res je, da sem bil prvi, ki je sprejel dva človeka, Raphaela in Philippa, ki sta prišla iz zavoda, v katerem sta trpela, in začel z njima skupaj živeti in ustvarjati novo obliko skupnosti. Kar nekaj časa je trajalo, da sem samega sebe začel gledati kot ustanovitelja, ker nisem vedel, kam grem in kako bi se Barka lahko razvijala ali morala razvijati. Danes, 46 let kasneje, lahko rečem, da sem najsrečnejši med ustanovitelji! Nobene odgovornosti več ne nosim za organizacijo Barke, Jean-Christophe in Christine sta na čelu vseh naših skupnosti. Čudim se njuni modrosti, temu, kako vodita vse skupaj. Zahvaljujem se zanju in za vse druge voditelje, ki nosijo odgovornost za mednarodno življenje, za življenje posameznih skupnosti, kakor se zahvaljujem tudi za vse, ki so del te velike družine, ki si želi biti znamenje razvoja v smeri miru in edinosti človeške vrste, in sicer z ljubeznijo namesto z močjo.

Enako lahko rečem za Vero in Luč. Nobeni skupnosti Vere in Luči več ne pripadam, a vse kar slišim o teh skupnostih, mi je v veliko veselje. Šibki in najbolj ranljivi ljudje nadaljujejo s svojim poslanstvom ljubezni: odpirajo srca in nam omogočajo novo videnje naše družbe. Družbe, ki ne temelji na sili in moči, ampak na življenju ljubezni do vsakega človeka, takšnega kot je. Marie-Hélene Mathieu opogumljam, naj nadaljuje s svojim pisanjem knjige o Veri in Luči. Nekaj poglavij sem prebral in lahko vam zagotovim, da bo krasna knjiga!

Globoko zadovoljen sem s svojim življenjem. Nič več ne potujem izven Francije (razen v Orvall!). Res je, da bi z neznanskim veseljem obiskal Jacqueline Sanon in skupnosti na Haitiju, kakor tudi druge skupnosti po vsem svetu. A mislim, da sem res moral nehati pridigati o skupnostnem življenju in ga preprosto živeti, v svojem domu, v svoji skupnosti. Nič več govoriti o moči in šibkosti, ki sta skrita v vsakem človeku, ampak ju živeti v svojem telesu, ko so moje noge utrujene in moja glava zmedena. Počasi sprejeti to šibkost in je ne le prenašati. Sprejeti resničnost z veseljem in se znati odzivati z modrostjo, kajti Boga in pravo srečo najdemo v resničnosti.

Konec julija sem odstopil z mesta predsednika Upravnega odbora la Ferme. To, da sem lahko podpiral Odyle Ceyrac pri začetkih nove la Ferme leta 2000 in potem Veroniko Ottrubay, ki jo je l. 2006 nasledila kot voditeljica, je bil zame dar. Jean-Claude Mallet, star prijatelj, je nasledil mene. Tega sem zelo vesel! V veliko veselje mi je, da lahko nadaljujem z duhovnimi vajami v la Ferme, da lahko govorim o Evangeliju in o Jezusu, ki je prisoten v najbolj ranljivih ljudeh in o skriti lepoti v vsakem človeku, ne glede na njegove šibkosti in težave. Moja vloga danes je to: poskušati živeti in oznanjati Barko po svojem življenju, po drobnih gestah ljubezni v vsakdanjem življenju v tem svetu, ki se tolikim zdi tako strašno boleč in nasilen, na videz brez vsakega upanja.

Priznam, da ko slišim za vse grozote v Iraku, za vse, kar se dogaja v Izraelu in v Palestini, kako je na Haitiju, v Pakistanu, ko berem o požarih v Rusiji, vem, da je moja naloga to, da živim kolikor se da človeško in kolikor le morem z ljubeznijo in da živim v zaupanju.

Pogosto mi pride na misel Etty Hillesum. Leta 1942, ko je živela v tistem strašnem taborišču za Jude , ki jim je bilo usojeno, da umrejo v Auschwitzu, in ko je Evropi vladal Hitlerjev demonski klan, je po navadi takole molila: “Da, moj Gospod, zdi se, da si tako nezmožen spremeniti to situacijo, kar je na koncu koncev tako povezano s tem življenjem. Ne prosim te za razlago, nasprotno, ti si tisti, ki bo nekoč od nas lahko zahteval odgovor. Z vsakim udarcem srca bolj in bolj jasno vidim, da nam ne moreš pomagati, ampak da je na nas, da pomagamo tebi in da do konca branimo prostor, v katerem ti prebivaš v nas.” Kar je pomembno, pravi, je to, da živimo v Božjih rokah.

Všeč so mi besede, ki jih v večernicah ponavljamo vsak večer: “Bog je naše zavetje, on nas varuje in nas zakriva s svojimi krili”. V svetu, v katerem je toliko nasilja, strahu, negotovosti in brezupa, lahko, skupaj s toliko drugimi, ustvarimo majhen prostor miru, kjer drug drugega ljubimo in kjer živi Bog. In smo tako znamenje, da je ljubezen močnejša od sovraštva.

Da pa takšne prostore miru, nežnosti in dobrohotnosti lahko ustvarjamo, moramo delati na samih sebi. Kot je rad rekel patriarh iz Konstantinopla, Atenagora: Najhujša je vojna, ki jo bijemo sami s seboj. Sami sebe moramo razorožiti. To vojno sem bil dolga leta. Bilo je grozno, a zdaj sem razorožen potrebe po tem, da bi imel vedno prav.” Pot do miru je vedno pot ponižnosti.

Beseda, ki mi prihaja vedno znova in znova na misel in v srce, je “prisotnost”. Biti prisoten za resničnost in za druge, ne bežati v predstave in v ideje; živeti v sedanjem trenutku, ne bežati v sanje prihodnosti ali se zapirati v preteklost. Sprejeti samega sebe, takšnega kot sem s svojimi šibkostmi, s svojimi težavami in s svojimi darovi in se odpirati Božji Prisotnosti. Kakšen program za prihodnje leto!

Molim skupaj z vsakim izmed vas in vam pošiljam svojo ljubezen in se vam zahvaljujem za vsa prijazna pisma in želje ob mojem rojstnem dnevu,

Jean